Dental Tribune Slovenian Edition

JUNIJ 2014SLOVENIJA ŠT. 3 / LETO 5 CAD/CAM Dobro sodelovanje med zobozdravnikom in laboratorijem omogoča prihranke in večjo kvaliteto VEČ NA STRANEH 10 - 11 Parodontološki dnevi, Bled 2014 Takih dogodkov si želimo še več! VEČ NA STRANI 21 Apikotomija Dva klinična primera kirurških postopkov VEČ NA STRANEH 18 - 19 Vizija slovenskega zobozdravstva Jo imamo, jo gradimo, se nam zdi samoumevna ali nepotrebna? Hipokratova prisega in po njej novodobnejša Ženevska dekla- racija sta, ne glede na to, koli- kokrat sta tekom zgodovine bili zlorabljeni, nedvomno soomo- gočili tisto, kar danes imenuje- mo: boljši svet. A obe sta osredotočeni pretežno le na človeka oziroma pacienta. Tako konkretnejših pobud za širše sistemske premike pri ohranjanju boljšega sveta od njiju ni priča- kovati. V poslanstvu, ki se je z leti študija in kasnejšega izobra- ževanja izoblikovalo v nas ter se v nekem trenutku manifestiralo v omenjeni prisegi, pa nam želja po- magati bolniku posredno vendarle narekuje tudi skrb za okoliščine, ki nam bodo omogočile dajati to pomoč na kar se da najboljši na- čin. Posamezniki sami vsega nikoli ne zmoremo, zato se že od davnine združujemo v skupnosti ter v njih vzpostavljamo različne režime. Ne glede na to, kakšni so ti režimi, pa se je v njihovih strukturah vedno izoblikoval nekakšen svet stare- šin ali modrecev, katerih številne izkušnje in poznavanje preteklosti so na nek način že statistično za- gotavljale večjo količino pravilnih odločitev in boljše vizije. Tudi konflikt generacij ni nekaj novega in sveti starešin so vedno bili soočeni z nestrinjanjem mlaj- ših generacij. Manj znano pa je dejstvo, da se je to nestrinjanje povečevalo ne le z naraščanjem števila prebivalcev in posledično večanjem števila mladih, pač pa tudi z večanjem števila napačnih odločitev starešin, ki so nastale predvsem zaradi neupoštevanja novega pomembnega dejstva pri oblikovanju odločitev in vizije. To dejstvo je, da na število pravilnih odločitev manj kot včasih vpliva- jo bogate izkušnje in poznavanje preteklosti, vedno več pa spre- mljanje sedanjosti. Vsakemu čla- nu sveta starešin se nekoč zgodi, da slednjega ni več sposoben. Vrnimo se nazaj k zobozdravstvu in se vprašajmo, kdo je najbolj poklican, ali bolje rečeno usposo- bljen, da lahko sledi novim spo- znanjem v stroki, se seznanja z novimi dosežki raziskav, opazuje nove trende in vzpostavlja kriti- čen odnos do negativnih rešitev, pri čemer bi seveda moral znati usmerjati ali korigirati vizije ter sprejemati nove odločitve. Nema- ra pa bi se morali celo vprašati, ali je sploh kdo pripravljen sprejeti tak izziv. Težko si na tem mestu predsta- vljam kogarkoli drugega kot ne- koga iz stroke. S tem pa se število ustreznih kandidatov za člane v zobozdravstvenem svetu starešin zelo zoži. In ker je značilnost Slo- venije ta, da se več ali manj med seboj vsi poznamo, nam je lahko jasno, da bo ob naši individualni indiferentnosti velika verjetnost, da se še nekaj časa prav veliko ne bo spreminjalo in bomo vsi zgolj le govorili o tem, kako da so spre- membe potrebne. Toda ali so res? Bi nam ali našim pacientom njihove uveljavitve pri- nesle kaj koristnega, zanimivega, uporabnega, ali bi nemara bilo ravno obratno? Katere, če sploh, so na področju zobozdravstva teme, mnenja ali zahteve, o kate- rih potrebujemo nove vizije, ker iz množice nasprotujočih si obstoje- čih mnenj ne zmoremo več izlu- ščiti zrna od plev? Na prvi pogled jih ni veliko, prav- zaprav se zdi, da jih je zelo malo. Ko pa začnemo izdelovati seznam, pobudam ni videti konca. Aktualne so nedavne katastrofalne poplave. Je naša zobozdravstvena služba pripravljena nanje? V tujini poznajo mobilne zobozdravstvene enote. Če bi jo imeli, bi jo v okvi- ru pomoči morda lahko poslali na prizadeta območja. Je čas za kaj podobnega pri nas že dovolj zrel? Kdo naj se loti tega projekta: pri- vatni sektor, ki ga bodo državni predpisi ov(b)irali na vseh možnih točkah, ali ubobožani javni sektor, ki ga čez nekaj let v zobozdravstvu morda skorajda ne bo več. Kaj pa amalgami? So res nevarni ali ne? Zakaj so jih nekatere evrop- ske države prepovedale, a jih prav iste istočasno še vedno izdelujejo in izvažajo v druge evropske drža- ve? Komu verjeti in kakšen način uporabe izbrati, da bomo ne le za- dovoljevali predpise, temveč tudi ne škodovali pacientu, kakor smo nekoč prisegli? Zakaj imajo vse države okoli nas – da ne bo pomote, to so tako Ita- lija, Avstrija, Madžarska in Hrva- ška, kakor tudi še mnoge za njimi - večje število zobozdravnikov na prebivalca in večje število CAD/ CAM rezkalnih sistemov na zo- bozdravnika (in podobnega bi se našlo še veliko)? V čem je naša izjemnost, da našim prebivalcem s toliko manjšimi viri zagotavljamo enakovredne ali boljše storitve, ali pa tu nekaj manjka? Če se še tako branimo in brijemo norce iz Američanov, se beljenju zob ne bomo mogli izogniti. Slej ko prej nas bo preplavilo, verjetno bolj, kot si predstavljamo. Resda nas ščitijo nekateri evropski pred- pisi, ki so nedavno znižali dovo- ljeno mejo peroksida iz več kot 30% na sprejemljivih 6%. Toda ali bo to dovolj, da vzpostavimo varne standarde in odpremo naše ordinacije novim časom, ali pa nas bodo zahteve trga povozile? Koliko časa še bomo na naših sim- pozijih poslušali vedno iste pro- fesorje z istimi temami, ali pa se bomo na kongres raje prišli samo registrirati, na začetku zgolj zaradi pridobitve licenčnih točk, nato pa jo mahnili na sprehod ob obali? In koliko časa bomo prav zaradi tega v našem poslanstvu sprejemali te iste točke in njihove podeljevalce kot edino merodajne za upravlja- nje sistema ugotavljanja naših sposobnosti? Je celotna transformacija zoboz- dravstva, morda z izjemo pedon- tološkega in travmatološkega sek- torja v privatni sektor, kakor so to po pridobitvi samostojnosti storile nekatere druge države, pravilna in sovpada z vizijami, ki jih imamo? Nam obstoječi sistem dobave materialov in instrumentov, ki jih uporabljamo: javna naročila z najnižjo ceno kot edinim meri- lom v javnem sektorju in nenehno podajanje kljuke naše ordinacije med najrazličnejšimi zastopniki in prodajalci v privatnem sektorju, še ustreza, ali pa želimo na tem po- dročju doseči nekaj več higiene? Nam dolgoletna uporaba vedno is- tih materialov istih proizvajalcev tokom našega študija pravzaprav ne vceplja napačne indoktrine, nam zmanjšuje kvaliteto študija in oži pogled na svet? O vsem tem in še marsičem ima- mo vsak zase svoje mnenje, ki pa na širše dogajanje ne vpliva veli- ko. Povprečen zobozdravstveni delavec v Sloveniji resnici na lju- bo o sokreiranju skupnih stališč do posameznih tem ne ve veliko ozi- roma je o tem premalo obveščen. Že dejstvo, da se veliko pravza- prav ne spreminja, pa nas lahko opozori na nevarnost tega, da ob- stoječa vizija morda ne odgovarja več potrebam sedanjosti za načrte v prihodnosti. In kdo bo v tem procesu poskrbel za skoraj pozabljenega pacienta, ki mu je vse skupaj pravzaprav na- menjeno? Kdaj se bo v Sloveniji pojavila prva mobilna zobozdravstvena enota? Kaj storiti, da bomo tudi mi deležni vrhunskih izobraževalnih dogodkov, kot so bile predstavitve posegov na pacientih pred kamerami za obiskovalce nedavnega Dentexa v Zagrebu?