Dental Tribune Slovenian Edition

8 IMPLANTOLOGIJA 4b 2 Matične celice v implantologiji Že dolgo časa je bilo opazovano, da se tkiva lahko diferencirajo v širok spekter celic in ko govo- rimo o krvi, koži in sluznici že- lodca, diferencirane celice pose- dujejo krajšo življenjsko dobo in so nesposobne t.i. samo-obnove. Vse to je vodilo do ideje, da se nekatera tkiva vzdržujejo s po- močjo matičnih celic, ki so defi- nirane kot celice z ogromnim po- tencialom obnovitve (replikacija) in s sposobnostjo proizvodnje hčerinskih celic z zmožnostjo diferenciacije. Omenjene celice, znane tudi kot matične celice odraslih, se bodo spremenile v ustrezne celice za tkiva, v katerih Človeško telo ima preko 200 različnih tipov celic, ki so organizirane v tkiva in organe, ki izvajajo naloge za vzdrževanje vitalnosti sistema vključno z reprodukcijo. Pri zdravih odraslih so v tkivih razmerja med številom celic v različnih življenskih fazah odraz finega ravnotežja med proliferacijo, diferenciacijo in smrtjo celic. Po poškodbi tkiva, se s proliferacijo celic začne celjenje poškodbe. Za- četek celjenja se prične s proliferacijo mirujočih celic v tkivu ali pa se aktivirajo matične celice, ki se diferencirajo v ustrezne celice, ki so potrebne za celjenje poškodovanega tkiva. Raziskave matičnih celic skušajo pojasniti pomen vzdrževanja tkiva, njegovo celjenje pri odraslih in diferenciacijo po- membnega števila celičnih tipov iz človeškega embrionalnega tkiva. Matične celice po replikaciji ali po diferenciaciji. 1 Različna tkiva mezenhimskega izvora. se nahajajo (slika 1). Matične celice se lahko izolirajo iz odraslega in embrinalnega tki- va in se lahko hranijo v kulturah kot nediferencirane celice. Em- brionalne matične celice se lahko diferencirajo v katerokoli celico odraslega človeka. Njihov poten- cial se lahko poveča preko obi- čajne meziodermalne diferenci- acije vključno z diferenciacijo v jetra, ledvica, mišice, kožo, srce in živčne celice (slika 2). Prepoznava potenciala matičnih celic je v medicini odprla novo ero, t.i. dobo regenerativne me- dicine. Možnost ohranitve po- škodovanega tkiva ali organa je postala realna možnost, ki je pred tem veljalo za nemogočo. Uporaba embrionalnih matičnih celic je sprožila etična vprašanja in večina raziskav matičnih celic se je osredotočila na preučevanje uporabe matičnih celic pri odra- slih. Matične celice, pridoblje- ne iz odraslega organizma, niso tako vsestranske kot embrional- ne matične celice, a so sposobne diferenciacije v točno določene tipe celic oz. tkiva. Embrionalne matične celice so sposobne dife- renciacije v katerokoli celico oz. tkivo. Razvoj v raziskavah je po- kazal, da se nekatera tkiva težje regenerirajo, na primer živčno tkivo, medtem ko sta kost in kri bolj primerna za zdravljenje z matičnimi celicami. V zobozdravstvu se je pulpa mlečnih zob natančno pregledo- vala kot potencialni vir matič- nih celic z obetajočimi rezultati. Kakorkoli, regeneracija celega zoba, znana kot tretja denticija, je visoko zapleten proces, ki kljub obetajočim rezultatom na živalih ostaja daleč od klinične uporabe. Nasprotno pa je bilo opazovano pri regeneraciji čeljustne kosti, kjer je znanstveno dokazano vi- soka stopnja klinične uporabe matičnih celic. Trenutno se ma- tične celice odraslih pridobivajo iz kostnega mozga in maščobne- ga tkiva. Kostni mozeg je hematopoetično tkivo, kar pomeni, da je sposob- no proizvodnje vseh krvnih celic. Od leta 1950, ko je Nobelov na- grajenec Dr. E. Donnall Thomas dokazal preživetje transplantira- nega kostnega mozga pri paci- 3 Raznolikost celičnih tipov, prisotnih v kostnem mozgu. Kostni presadek- mesto odvzema je brada. 4a 5b Mesto punkcije za dostop do kostnega mo- zga v medenici. Aspiracijska igla znotraj kostnega mozga. entih z levkemijo, je bilo mnogo življenj rešenih s tem postopkom zdravljenja pri številnih imunulo- ških in hematoloških obolenjih. Kakorkoli, kostni mozeg vsebuje ne samo hematopoetične matične celice, ki se diferencirajo v eri- trocite in levkocite in trombocite, ampak se v njem nahajajo tudi mezenhimske matične celice, ki postanejo kost, mišica, maščobno tkivo (slika 3). Odvzem kostnega mozga poteka v lokalni anesteziji z aspiracijsko iglo preko medenice. Postopek zahteva usposobljenega terapevta in sam po sebi ni močno invazi- ven ali zapleten. Med postopkom ali po njem pacient ne čuti večje- ga nelagodja (sliki 4a in b). Rekonstrukcija kosti v stomato- logiji predstavlja izziv v kirurgiji, prav tako v ortopediji in onkolo- giji, kajti poprava kostnih defek- tov po poškodbi, okužbi ali po od- stranitvi tumorja in po ekstrakciji zoba zahteva kostni nadomestek. Deficit kosti v čeljustnici lahko ovira vstavitev zobnih vsadkov, s tem pa negativno vpliva na ka- kovost življenja pacientov. Da bi odpravili deficit kosti, se kostni presadek vzame s področja brade ali angulusa spodnje čeljustnice. V primeru, da je deficit kosti pre- velik, se odvzame kost s podro- čja lobanje, noge ali medenice. V nasprotju z odvzemom kostnega mozga pa je odvzem kostnega presadka običajno povezan z ve- likim neugodjem in občasno z neizogibnimi zapleti po operativ- nem postopku (sliki 5a in b). 5a Kostni presadek-mesto odvzema je angulus sp. čeljustnice (ramus). Kostni presadek- mesto odvzema je lobanja (calvaria). 5c 5d Kostni presadek- mesto odvzema je noga (tibia ali fibula). 5d Kostni presadek z medenice. Kritičen kostni defekt, ustvarjen na lobanji podgane. 6