Dental Tribune Slovenian Edition

21STERILIZACIJA Sterilizacija v sodobnem zobozdravstvu: lotimo se je pravilno! Inštrumenti za zobozdravstveno obdelavo pacientov so podvrženi kompleksnim higieničnim postopkom in protokolom, katere smo prisiljeni vseskozi preverjati, optimizirati in posodabljati, v skladu z najnovejšimi znanstvenimi in tehnološkimi dognanji in odkritji. Vsak postopek higieničnega ci- kla je pomemben, še zlasti pa je pomembna čistoča. Sterilizacija, kot eden izmed naj- pomembnejših korakov higiene, je definirana kot: »Splošno priznan in sprejet po- stopek s pomočjo katerega dose- žemo, da v nekem izdelku ni pri- sotnosti živih mikroorganizmov« Evropski standard Norm 13060. Ker sem v dnevnem stiku tako z zobozdravniki (angl. termin: 'practitioner' je pomensko širši, vendar je preveden v duhu na- slova članka, op. prev.) kot tudi z ostalim medicinskim osebjem, se še posebej zavedam čedalje večje pomembnosti sterilizacije, to pa me vzpodbuja k še večji motivi- ranosti za izboljšanje higiene v našem poklicu. Pri tem se mi porajajo številna, ozko usmerjena vprašanja, kot so: • Je metoda sterilizacije, ki jo tre- nutno uporabljam, zastarela in neustrezna? • Je program (cikel) za ponovno rabo inštrumentov še vedno ve- ljaven za vse moje inštrumente? • Če ni, kakšne so lahko posledi- ce? • Sterilizatorji običajno ponujajo več možnih sterilizacijskih pro- gramov. Zakaj? • Ali jih potrebujem toliko, oz. vse njih? • Sem zbegan – kateri program (cikel) je najvarnejši? • Zanašam se na moje osebje; je za njih potrebno posebno uspo- sabljanje in, če je, kako pogo- sto? • Katere so »tipične« napake, ki jih zagreši moje osebje, imajo pa za posledico nesterilne in- štrumente? • Večina mojih zavitkov (komple- tov inštrumentov) je mokrih po končanem ciklu sterilizacije; ali je vsebina sterilna? Vse naštete zadeve so bistvenega značaja in jih je potrebno obrav- navati z vso resnostjo, da bi za- gotovili varnost vseh izvajalcev: zobozdravnikov, osebja, bolni- kov in njihovih družin. Cilj tega članka je spodbuditi zavedanje glede tveganj pri rabi neustreznih sterilizatorjev in ste- rilizacijskih postopkov, ki lahko povečujejo nevarnosti infekcij. Infekcije v zdravstvu (HCAI – infekcije povezane s postopki zdravljenja) znane tudi pod na- zivom »bolnišnične ali »hišne« infekcije« ('Nosocomial infec- tions') se ukvarjajo z okužbami, ki se zgodijo med zdravljenjem v zdravstvenih organizacijah, vključno s prizadetostjo (po- škodbami) osebja. Svetovna zdravstvena organizacija WHO poroča, da se vsako leto v svetu na ta način okuži okoli 2 milijo- na bolnikov, kar ima za posledico podaljšan čas bivanja v bolnišni- ci, in povzroča ogromne stroške sistemom zdravstvene zaščite (in bolnikom) ter precej prispeva k zvišanju smrtnosti, ker približno 100.000 takšnih bolnikov umre. Še bolj zaskrbljujoče pa je to, da kljub uvedbi strogih higienski postopkov, stalnem izboljšanju opreme, zavzetem in bolj uspo- sobljenem osebju, še nobena in- štitucija ni uspela v celoti rešiti tega problema. Moje stališče je, da se tako po- klicno zdravstveno osebje, kot tudi spremljajoča industrija mo- rajo osredotočiti na uvajanje in sprejetje kakršnih koli ukrepov, ki bi lahko pripomogli k izboljša- nju takšnega stanja! Kakšna je idealna metoda sterilizacije? Mikroorganizme uničuje toplota. Najbolj učinkovita metoda ste- rilizacije, ki je tudi najbolj eko- nomična in okolju prijazna, je vlažna toplota v obliki zasičene vodne pare. Je istočasno tudi naj- varnejša, seveda ob pogoju, da je sterilizacijski cikel ustrezno obli- kovan in pravilen za inštrumente, ki jih obdelujemo. Jasno pa je, da obdelava zaprte kasete z implan- tatom zahteva resno sterilizacij- sko obdelavo na mnogo višji rav- ni, kot npr. neovita (kompaktna) ročna igla ali sonda. Sterilizatorji na vodno paro običajno omogo- čajo več različnih programov (ci- klov), ki se razlikujejo po ravneh učinkovitosti in izidov. »Moč« pare, ki dela za nas Para ima moč koncentracije ener- gije in na ta način pridobi izje- mno učinkovito moč »ubijanja«. V primerjavi s sterilizatorji, ki delujejo po načelu suhe toplote, in kateri so še vedno v dokaj širo- ki rabi, para osvobaja do 300 krat več energije na posamezen pred- met sterilizacije, kar posledično pomeni drastično zmanjšanje sterilizacijskega časa (3' name- sto 60'), kot tudi skupnega števila posameznih sterilizacijskih ci- klov, čeprav na mnogo nižji in s tem nežnejši temperaturi (134°C namesto 180°C). Poleg privarče- vanega časa je druga, sila cenje- na korist za uporabnika to, da se lahko vsi inštrumenti, vključno z visoko hitrostnimi in nizko hitro- stnimi ročnimi orodji lahko ve- dno znova sterilizacijsko obdelu- jejo ne da bi imelo to kakršen koli učinek na njihove značilnosti. Ali obstaja kakšen zanesljiv referenčen standard v zvezi s sterilizatorji? EN 13060 je evropska referenčna norma za manjše parne steriliza- torje, ki so v široki rabi, tako v zdravstvenih organizacijah, kot tudi v zobozdravstvenih ambu- lantah, zadnje čase celo čedalje pogosteje tudi v salonih za teto- viranje in luknjanje delov telesa (piercing) ter pri veterinarskih zavodih. Ta standard, objavljen junija 2004, je precej dvignil funkcionalno raven namiznih ste- rilizatorjev, celo do bolnišnične ravni, in je v mnogo čem izbolj- šal in že preprečil marsikatero navzkrižno infekcijo. Norma seveda predpisuje kako naj bodo sterilizatorji tehnološko konstruirani. Vendar tisto, kar je za uporabnika mnogo bolj po- membno in uporabno, je opis in razvrstitev tipov oz. družin pred- metov (materialov) za steriliza- cijo, kot tudi kategorije steriliza- cijskih postopkov (ciklov): ti so razvrščeni kot tipi B, S in N. Ni odveč pripomniti, da se večina proizvajalcev sterilizatorjev, celo izven Evrope, tudi sklicuje na standard EN13060. Na kak način so lahko sterilizacijski programi (cikli) neustrezni? Vsak inštrument od vsakega pro- izvajalca je zgrajen (izdelan) raz- lično. Vsak ima svoje posebno oblikovanje in svojo tehnologijo. Notranji deli se nenehno zmanj- šujejo in postajajo čedalje bolj zapleteni, kar povzroča dodatne