Dental Tribune Slovenian Edition

19PLOMBE adhezivnega sistema za vezavo v več korakih. Tako pri tehniki po- polnega jedkanja s spiranjem kot tudi pri samojedkajočih sistemih za vezavo na dentin je moč veza- ve na dentin primerljiva z vezavo na sklenino (približno 22 MPa). Izrazita razlika med obema tehni- kama je, da je pri tehniki z jed- kanjem in s spiranjem potrebno začetno jedkanje, ki ga pri samo- jedkajočih adhezivnih sistemih ni več. Pri tehniki z jedkanjem in s spiranjem je potrebno jedkanje sklenine in dentina, običajno s fosforno kislino, kateremu sledi nanos primerja in adheziva ali obeh komponent skupaj v enoj- ni tekočini. Pri samojedkajočih adhezivnih sistemih je začetno jedkanje odveč, saj poteka s pri- merjem in adhezivom. Čeprav samojedkajoči adhezivni sistemi pospešijo postopek ve- zave, je glavna razlika med teh- nikama povezana s prisotnostjo razmazovine. Pri tehniki z jedka- njem in s spiranjem je jedkanje in osušitev dentina občutljivo na napake pri kliničnem delu. Pri tem pride do razgraditve anor- ganskega dela dentina in preostali organski del dentina ostane ne- podprt. Če organski del dentina ni ponovno hidriran s primerjem ali adhezivom, je vez na dentin resno ogrožena. Da se zagotovi vla- žnost kolagenskih vlaken, je po- trebno pustiti dentin rahlo vlažen, kar je klinično težko doseči. Zato naj sredstvo za vezavo na dentin vsebuje topilo, ki rehidrira dentin, na primer vodo ali etanol, tako da lahko adheziv impregnira prostor in tvori hibridno plast. Adhezivni sistemi, ki vsebujejo aceton kot topilo, je verjetno, da izsušijo dentin, kajti aceton hitro izhlapi in pusti kolabirana kola- genska vlakna. Če je tehnika na- našanja nepravilna, bo vezava na dentin slabša s slabo adhezijo, z robnim prepuščanjem in razbar- vanjem in pooperativno preobču- tljivost. Eden izmed razlogov za pooperativno preobčutljivostjo je 12 13 Zob je speskan z AlO prahom za odstranitev plaka in ostankov starega zalitja. S ščetko in pasto smo očistili zob. nezadostna zatesnitev dentinskih tubulov po jedkanju, kasneje tudi zaradi neustreznega kliničnega postopka, ki je omenjen zgoraj in delno zaradi plaka pri adhe- zivnih sistemih v več korakih. Po jedkanju ter po odstranitvi anor- ganskega dela in razmazovine so dentinski tubuli odprti. Če je v naslednjih korakih nanos primer- ja in adheziva nepopoln, v smislu zatesnitve dentinskih tubulov in tvorbe hibridne plasti, je poope- rativna preobčutljivost neizbežna. Na drugi strani se samojedkajoči adhezivni sistemi raztopijo in ne odstranijo razmazovine, ki je v kolagenskih vlaknih in smolnata monomera tvori hibridno plast. Zatorej zmanjšana pooperativna preobčutljivost, kot poročajo ne- katere študije pri uporabi samo- jedkajočih adhezivnih sistemov, lahko vključi razmazovino v tvorbo hibridne plasti in na ta na- čin pušča manj odprtih dentinskih tubulov. Nekatere raziskave poro- čajo, da ni razlik v pooperativni preobčutljivosti pri uporabi kate- rega koli adhezivnega sistema in kot je omenjeno, je slaba klinična tehnika najpomembnejši dejavnik in ne izbira adhezivnega sistema pri nastanku pooperativne preob- čutljivosti. Če povzamemo, prednosti samo- jedkajočega adhezivnega sistema so: 1.Manj občutljiv na tehniko upo- rabe 2.Ni skrbi glede vlažnosti dentina 3.Globina jedkanja in prodiranje adheziva sta podobni, kajti oba procesa potekata simultano. Ena od slabosti samojedkajoče- ga adhezivnega sistema, kot je poudarjeno v nekaterih raziska- vah, je relativno visok pH=2 v primerjavi s fosforno kislino, ki ima pH=1. Tako je v primerjavi z adhezivnim sistemom pri teh- niki z jedkanjem in s spiranjem nižja moč vezave. Na drugi stra- ni so druge raziskave pokazale, da ni pomembnejših razlik med tema adhezivnima sistemoma in trenutno stališče je nedorečeno. Samojedkajoči adhezivni sistemi se delijo glede na vrednost pH v močna (pH 1) in blaga (pH 2). Blagi adhezivna sredstva so manj agresivna in tvorijo tanjšo hibri- dno plast in kot kaže ne ogroža moči vezave. Integriteta hibridne plasti (odsotnost mehurčkov in vrzeli) je pomembnejša kot sama debelina hibridne plasti za dobro vezavo na dentin. Druga možna pomanjkljivost pri samojedkajo- čih adhezivnih sistemih v enem koraku je preostala voda, ki lah- ko ostane v dentinskih tubulih in vodi do nepopolne polimerizacije adheziva in ogrozi retencijo. Ka- korkoli, samojedkajoči adhezivni sistemi so inovativni produkti in nadaljnje dolgotrajne in-vivo štu- dije so pomembne za raziskavo teh vprašanj. Osma in deveta generacija adhe- zivnih sistemov naj bi izboljšala sedmo generacij samojedkajočih adhezivnih sredstev za vezavo z vgrajenimi substancami za rege- neracijo naravnih trdih tkiv na- mesto omejitev njihovih funkcij v povezavi z adhezijo. Ti novi tako imenovani biomateriali naj bi imeli antibakterijske, bioaktivne in biofunkcionalne lastnosti med preostalimi lastnostmi. Kompoziti na osnovi smole Število kompozitov na trgu je tako impresivno kot tudi številč- no. Razvoj tehnologije kompozi- tov v zadnjih nekaj desetletjih je v mnogih novih produktih in izbira primernega materiala za specifič- no klinično tehniko je ogromna in zastrašujoča. Kompozite na splo- šno lahko razdelimo glede na nji- hovo uporabo in lastnosti na: 1.Hibridne: univerzalni in za splošno uporabo, nizka odpor- nost na obrabo, dolgotrajno se poveča grobost površine, npr. za I in II razred. 2.Mikro-kompoziti: bolj estetski kot hibridni, obdržijo gladkost površine, uporaba za III, IV in V razrede pa tudi za I in II ra- zrede. 3.Nano-kompoziti: podobni mikro-kompozitom, najbolj estetski in ustrezajo estetskim zahtevam, izjemna gladkost po- vršine, odlične optične lastnosti (opalescenca, fluoroscenca). Za III in IV razrede ter direktne kompozitne luske. 4.Makro in nanohibridne varian- te: univerzalni za splošno upo- rabo 5.Tekoči- nizka viskoznost, ni- zek odstotek polnil. Primerni za področja z manjšo okluzalno obremenitvijo zaradi slabe od- pornosti na obrabo, nizka moč in večji skrček pri polimeriza- ciji. Nižja je polimerizacijska napetost zaradi manjšega de- leža polnil. Idealen za manjše jamice in fisure, kjer ni okluzal- ne obremenitve, za plombe na mlečnih zobeh, za zapolnitev podvisnih mest pri indirektnih protetičnih sidrih (inlej in on- lej) in kot podloga v globokih kavitetah I, II in V razreda. Pri- poroča se uporaba materiala, ki sprošča fluoride, npr. giomeri. Idealno bi bilo, če bi kompoziti imeli enake fizikalne, mehanske in optične lastnosti kot naravna trda zobna tkiva. Za izdelavo visoko estetskih plomb, kjer sta ključna videz in optične lastnosti, je ideal- ni izbor mikro- oz. nano- kompo- zit. Vendar so zadnji neustrezni za področja z veliko okluzalno silo, zato so v posteriornih področjih materiali izbora univerzalni kom- pozit, npr. hibrid- ali mikro- ali nano- hibridni kompozit. Čeprav so kompoziti vnesli v konzervativno zobozdravstvo re- volucijo, niso brez napak. Glavni razlog za neuspeh kompozitnih plomb je popustitev plombe na stiku med plombo in zobom ter sekundarni karies. Sekundarni karies vedno ne nastane v priso- tnosti vrzeli na stiku med plombo in zobom ali pri robnem razbar- vanju. Trenutno razmišljanje je, da so dejavniki tveganja pacient in njegovo stanje ustne higiene, način prehranjevanja, odnos do zobozdravnika in so ključnega pomena pri nastanku sekundarne- ga kariesa. Kot je omenjeno zgoraj se popu- stitev na stiku med materialom in zobom pripisuje skrčku polimeri- zacije med strjevanjem kompozi- tov, ki obsega 2-5 volumskih %. V materialu povzroči napetost, ki vodi k neuspehu vezave ali na- stanku vrzeli (slika 3 in 4). Poli- merizacijsko napetost je možno ublažiti s tehniko nanosa kompo- zitov, s C-faktorjem. V poskusu, da se izognejo skrčku polimeri- zacije, so proizvajalci spremenili kemično sestavo kompozitom. Spremenili so velikost, obliko in volumen anorganskih polnil, kot tudi izboljšali so adhezijo polnil na organski matriks. Drugi dejav- nik, ki zmanjša napetost, je način strjevanja kompozita (npr. pulzno strjevanje) in nanos kompozita po plasteh v kaviteto. Naslednja tehnika, ki je opisana spodaj, je uporaba tekočega kompozita za začetno plast oz. podlogo za ab- sorpcijo napetosti polimerizacije in odpravo sil na stiku kompozit- dentin. Tekoči kompozit Tekoči kompoziti so bili razviti pred dvema desetletjema. Primerni so za številne indikacije. Imajo ve- čjo tekočnost in modul elastičnosti. Omogočajo boljšo adaptacijo na notranje stene kavitete in so upo- rabniku prijazni. Dodatno njihova radiopačnost dovoljuje razpoznavo sekundarnega kariesa in razkrije robno integriteto ali odprte robove. Material za plombiranje naj bo bolj radiopačen od sklenine in dentina za razpoznavo kariesa. Večji kot 14 15 16a Pasta je odstranila ostanke AlO prahu. Očiščen in spran zob. Kislina je nanesena v fisure (a) in na aprizemsko sklenino (b). 16b Kislina je nanesena v fisure (a) in na aprizemsko sklenino (b). 17 18a 19a18b Klasičen videz pojedkane sklenine, primerjaj s sliko 12. Vertise Flow je nanesen v fisure. Vertise Flow je nanesen na celotno površino. S čopičem smo pritisnili Vertise Flow na površino sklenine za 15-20 sek (a) v debelini ≤0,5 mm. S čopičem smo pritisnili Vertise Flow na površino sklenine za 15-20 sek (a) v debelini ≤0,5 mm. Okluzalne stike smo preverili z artikulaci- jskim papirjem. Bodite pozorni na distalni del ploskve. Strjen Vertise Flow po svetlobni polimerizaciji. Pri sp. zobeh so bili odstranjeni vsi okluzal- ni stiki, razen na podpornih bukalnih vrških. Distalno je bil višek materiala odstranjen. Videz po končanem postopku ter visok sijaj in lesk po poliranju z Opti1Step Polisher (primerjajte s sliko 11). 19b 20 21 22 23